V veliki hiši malega mesta je živel majhen deček z veliko željo. Ob svoji mali postelji je imel velikega psa, ob katerem se je počutil varnega. Vsak večer je sanjal, da bo velik in močan, prav tako kot očka, a se je vsako jutro zbudil majhen in nemočen. Bal se je sam hoditi v šolo ker so mu sošolci nagajali in ga zmerjali z Mišek, pišek, »Pojdi stran dojenček.« Njegova želja postati velik in močan je bila vedno večja. Želel si je prijateljev, da bi se z njimi igral in zganjati norčije, a so ga otroci vedno spodili stran, češ: "Premajhen si, kaj bi s teboj."
Rasel sicer je, a zelo počasi. Prebiral je knjige, iskal odgovore na mnoga vprašanja, ki so se porajala v njegovi glavici. Našel je odgovore na vsa druga vprašanja, le na vprašanje kako postati velik in močan ni našel odgovora. Žalosten in razočaran je hodil okrog in mislil, da zanj pač ni rešitve. Ostal bo majhen.
A v šoli se je začelo dogajati nekaj čudnega. Sošolci mu niso več nagajali. Do njega so se začeli vesti drugače, s spoštovanjem. Klicali so ga domov in ga spraševali o nalogah, ki jih sami niso znali rešiti, pomagali so mu nositi torbo. V zameno jih je učil, kako naredi hišico na drevesu, da se ne podre, kako izdelati fračo, s katero se da dobro meriti, kako držati zmaja, da leti visoko... (Postali so pravi prijatelji.)
Kar naenkrat ni bil več majhen deček, ki mu vsi nagajajo, postal je velik. Velik zato, ker je v svoji mali glavici nosil veliko znanja, ki ga je našel, medtem ko je iskal odgovor na eno samo vprašanje: Kako postati velik? Postal je velik tudi zato, ker je svoje znanje nesebično delil z drugimi. Njegova želja se je uresničila. Čeprav ni prav nič zrasel, saj je bilo njegovo telo še vedno drobno in šibko, je zraslo njegovo srce, v njem je sedaj prebivalo mnogo velikih prijateljev, ki so ga imeli radi prav takšnega, kakršen je bil, in on je imel rad njih.
Da bi se ti izpolnila želja, postavljaš vprašanja, ki ne dajo želenih odgovorov, ampak le tiste, ki jih potrebuješ. Vsaka težava je lahko izziv.