PRESTRAŠENI STRAHEC

Pod posteljo malega Žana se je naselil strahec Straško. Zelo si je želel ugoditi svojemu očetu in postati strašno strašen Strah, a kaj, ko ga je bilo še samega sebe strah. Tako zelo ga je bilo strah, da si je upal izpod postelje samo, kadar je bil prepričan, da je čisto sam v sobi. Pa še takrat si ni upal dolgo ostati zunaj saj se je pred kratkim ustrašil samega sebe v ogledalu. Od takrat se ogledalu ni več približal, ker ni vedel, da je videl svoj lastni odsev. Kadar se je spomnil tega dogodka, je vedno prižgal luč v Žanovi sobi, saj je vedel, da strahovi takrat izginejo.  

Vsak večer, ko se je Žan odpravil spat, mu je mamica brala pravljice. Mali strahec Straško je vedno zbrano poslušal in se učil, ker pa je bil velik zaspanec, je še pred koncem pravljice zaspal. Zbudil se je sredi noči, ko je čas, da strahovi začnejo s svojim delom, ki je strašenje. A malemu Strašku to še na misel ni prišlo, želel si je le izvedeti  konec pravljice, ki jo je zvečer mama brala Žanu. Zato je tiho zlezel izpod postelje, prižgal luč in prebral pravljico do konca. Nato je zlezel nazaj pod posteljo in zaspal. Kadar je mama prišla zjutraj v sobo, je v njej vedno gorela luč, ki jo je pozabil ugasniti Straško. Jezila se je na malega Žana in ga spraševala: " Zakaj prižigaš luč ponoči, ali te je strah?" " Ne, mami, sama se prižge, jaz takrat spim."  " To ni mogoče, najbrž te je nosila luna." je razmišljala in se čudila " Mama, res je nisem prižgal jaz! "Mama je vsa prestrašena odšla  v kuhinjo in premišljevala, kaj se dogaja v Žanovi sobi. Žan pa se odloči, da bo raziskal skrivnost.

Naslednji večer, ko je mama zapustila sobo, je Žan skril pod odejo baterijsko svetilko in knjigo s pravljicami, da bi lažje ostal buden. Kljub temu je zaspal. Sredi noči pa se je kot po navadi prebudil strahec Straško, da bi prebral pravljico do konca. A knjige ni bilo nikjer. Tako zavzeto jo je iskal, da je pozabil na svoj strah. Takrat pa je skozi priprto okno nekaj priletelo. 

Straško je od same groze namesto pod posteljo švignil pod odejo in tako trepetal, da je prebudil Žana. Žan si je pomel oči in zmedeno pogledal okrog sebe. S svetilko je posvetil naravnost nas posteljo, a ni videl ničesar, slišal je le tiho stokanje. Žan je  skočil izpod odeje in se skril pod posteljo. Tam je nekaj časa negibno ležal, nato pa zbral ves pogum, kar ga je premogel, in si rekel: "Saj sem želel spoznati skrivnostnega obiskovalca, ki prižiga luč v moji sobi, in zdaj imam priložnost." Globoko je zajel sapo in zlezel izpod postelje. Ko je zbral dovolj poguma je posvetil na posteljo. Tam je pod odejo trepetal kupček. Obrnil se je okrog sebe in pod mizo ob oknu pod kupom papirja zagledal še en trepetajoči kupček, le malo večji. Žan je bil zmeden in prestrašen ni vedel kaj naj stori. Obrnil se je k postelji in hripavo vprašal:" Kdo je pod odejo? "Strrraah" se je zaslišal globok glas od okna."Straaah me je," je zacvilil Straško pod odejo. Žan je pogoltnil slino, odprl usta, da bi poklical mamo, a slišati je bilo le "mmmahh"Tedaj pa je kupček izpod mize skočil na posteljo in zavpil :" BUUUU, BUUU, BUUU..." Žan je stekel k  postelji in hotel rešiti tresoči se kupček pred vpijočo pošastjo, pa se je spotaknil in "BUM " padel čez stol, ki je " TRRRESK" padel po tleh, iz rok se mu je "LUP TUP TUP TONK KLENK" odkotalila svetilka in Žan je od bolečine zavpil: "AAAUUUVAAA!"Vpijoča nevidna pošast se je ustavila in z občudovanjem rekla trepetajočemu kupčku pod odejo: "Uau, to pa je strašno strašenje, a si slišal, Straško?"Žan je pobral svetilko in posvetil, da bi videl kdo sta vsiljivca na njegovi postelji. A videl ni nič."Hej, kam sta izginila?" je vprašal "Tu sva, na postelji, samo ugasniti moraš svetilko, pa naju boš videl." Žan je ugasnil svetilko, pred očmi so se mu začele risati sence in ko je ravno hotel  vprašati "Kdo pa sta?" je v sobo planila mama in prižgala luč. " Joj, Žan, kaj se ti je zgodilo?" je vsa v skrbeh vprašala, pobrala je stol, pogledala Žana , če je poškodovan in ga še enkrat vprašala: "Kaj se je zgodilo?" "Ah nič mami ." je odgovoril in premišljeval, kako naj potolaži mamo in hkrati obdrži skrivnost ." Hotel sem , hotel sem zapreti okno, pa sem se spotaknil ob stol, ja, tako je bilo." Mama je ljubeče pobožala Žana po laseh, zaprla okno, spravila Žana v posteljo in rekla: "Lahko noč in brez strahov, prosim!""Hi hi hi hi, brez strahov " se je zaslišalo izpod postelje, vendar mama tega ni slišala.

"Hej, vidva, pridita ven in povejta, kdo sta?" je s pogumnim glasom ukazal Žan "Jaz sem strahec Straško, to pa je moj očka strah Strahon, prišel je pogledat, če sem se že naučil strašiti"je z nežnim glaskom pojasnjeval strašni Straško " Moram priznati khm khm," se je odkašljal očka Strahon, " da sem zelo zadovoljen, da si je moj sin izbral tako dobrega učitelja, sijajno, strahovito, čudovito, khm khm." Žan je že odprl usta, da bi povedal ,kako se moti, a ga je Straško prehitel in rekel:" Ja oči, ampak moram se še veliko naučiti." "Tako ja, le uči se, pa boš kmalu postal pravi strah." Se je strinjal očka Strahon, v pozdrav je še zatulil svoj "BUUUUUHUUHUUUU" in izginil.

Straško se je usedel na posteljo k Žanu, ga nežno pobožal po roki in rekel:"Nisem se prišel učit strašiti, ampak sem se  prišel skrit, ker nočem strašiti, zato ker me je preveč strah." "Ho kako je to smešno, strah, ki ga je strah ha ha ha."Se je smejal Žan "Nikar se mi ne posmehuj." Je jezno rekel Straško "Saj se ne no. Kaj bi pa rad postal?" ga je Žan radovedno vprašal"Oh, rad bi pisal pesmice in z njimi tolažil prestrašene ljudi, saj sam najbolje vem kako je, če te je strah."je pojasnil Straško "Pa si že katero napisal ?" je zanimalo Žana"Sem poslušaj:  

STRAŠNI STRAH STRAŠI LJUDI,
PRAVIJO OTROKOM VSI.
A SE KDAJ PA KDAJ ZGODI,
DA SE TUDI STRAH BOJI
IN TAKRAT LE ZAMIŽI,
TER ZAKLIČE EN DVA TRI,
SKRIJTE SE STRAHOVI VI.
STRAŠNI STRAH SE VAS BOJI!.

"Čudovito, sijajno." je zaploskal Žan.
Od takrat je Straško pisal pesmice, Žan pa jih je delil otrokom, ki jih je bilo strah.
Če še niste dobili pesmice, nič skrbi, vas pač ni strah in je še ne potrebujete.